Naše čebele

Da bi lahko nahranili naraščajoče svetovno prebivalstvo, potrebujemo vedno več hrane, ki mora biti za zagotavljanje človeškega razvoja in dobrega počutja raznolika, uravnotežena in kakovostna.

Čebele slovijo po svoji vlogi za zagotavljanje visoko kakovostne hrane (med, matični mleček in cvetni prah) kot tudi drugih izdelkov, ki jih uporabljamo v zdravstvu in drugih panogah (čebelji vosek, propolis in čebelji strup). Poleg tega pa čebele počnejo še veliko več!

Največji doprinos čebel in drugih opraševalcev je opraševanje skoraj treh četrtin vseh rastlin, s katerimi proizvedemo 90 % svetovne hrane. Tretjina svetovne pridelave hrane je odvisna od čebel oziroma vsaka tretja žlica hrane je odvisna od opraševanja.

»Odprava lakote je odgovornost vseh nas.«

Slovenija je predlagala, da se za svetovni dan čebel razglasi 20. maj.

Maj je mesec bujnega razvoja čebel in narave na severni polobli, na južni polobli pa je to jesenski čas, ko se pobirajo čebelji proizvodi in začne sezona uporabe medu in medenih izdelkov.

Click to enlarge image cebelnjak_bohinj_jost_gantar_sloveniainfo.jpg

20. maja se je tudi rodil Anton Janša (1734–1773), slovenski čebelar, pionir sodobnega čebelarstva in eden največjih strokovnjakov za čebele.

Poznan je bil kot pionir sodobnega čebelarstva in eden največjih strokovnjakov o čebelah tistega  časa. Janša je bil prvi moderni učitelj čebelarstva na svetu in avstrijska cesarica Marija Terezija ga je imenovala za stalnega učitelja čebelarstva na novi Čebelarski šoli na Dunaju. Poznan je postal še pred njegovo smrtjo leta 1773. Po letu 1775 so morali vsi državni čebelarski učitelji učiti čebelarstvo po njegovi vsebini in metodi poučevanja.

Click to enlarge image anton_jansa_czs.org.jpg

Vsekakor pa ni edini – poleg njega med priznane strokovnjake uvrščamo tudi Petra Pavla GlavarjaAntona Žnideršiča

Nekaj več kot polovico celotnega ozemlja naše države pokrivajo gozdovi, zato ni čudno, da je gozd najpomembnejši tudi za čebelarstvo. Tudi naravno prebivališče čebel je prav gozd.

Čebela v gozdu je koristna z vidika opraševanja. S tem, ko opraši določena drevesa ali rastline, se lahko razvijejo plodovi oz. semena, s čimer si rastlina zagotovi obstoj svoje vrste in nadaljnje razmnoževanje. Čebelarji svoje čebele prevažamo v gozdove, kjer poleg izkoriščanja čebeljih paš tako opravljamo tudi oprašitveni servis. V času, v katerem živimo, postajajo naša naselja in njihova okolica vedno bolj obremenjena s takšnimi in drugačnimi vplivi, ki škodijo čebelam ter povzročajo njihovo izginjanje, Zato bo v prihodnosti prav gozd tisti, ki jim bo lahko nudil zaščito.

Gozd čebelam nudi več vrst hrane, ki jo delimo na nektarno in manino pašo. Pri nektarnih pašah čebele iz cvetov nabirajo nektar, pri manovih pa nabirajo mano različnih vrst uši in kaparjev, ki živijo v gozdu. Gozd je tako pomemben za čebelarstvo zlasti zaradi manovih paš. Glavne medovite rastline v gozdu za čebeljo pašo manovega izvora so predvsem smreka, jelka in javor. Na smreki živijo veliki in mali smrekov kapar oz. lekanija, velika rdečerjava puhasta smrekova ušica, črna smrekova ušica, sivozelena lisasta smrekova ušica in druge. Na jelki oz. hoji so prisotne zelena hojeva ušica kot najpomembnejša, mali hojev kapar in brstna hojeva uš. Prav tako so prisotne uši na javorjevih listih, ki ob ugodnem vremenu ponudijo izdatno čebeljo pašo.

Med medovite rastline v gozdu prištevamo tudi tiste, ki nudijo večinoma nektarno pašo. Te pa so pravi kostanj, lipa in lipovec, javor tudi akacija in v manjši meri še nekateri drugi listavci.
Skrbimo in ohranjajmo naše gozdove – čebele in narava nam bosta hvaležna!

VIR: Čebelarska zveza Slovenije

(Visited 6 times, 1 visits today)
Accessibility