Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj in Radio Kranj sta v juniju začela z oddajami, ki so namenjene MLADIM in NJIHOVIM STARŠEM. Oddaja z naslovom Zdrave veščine odraščanja se dotika vseh aktualnih tem, s katerimi se straši srečujemo pri vzgoji svojih otrok. Prav poseben poudarek pa smo v oddaji namenili vse bolj pereči temi – preprečevanju odvisnosti in zasvojenosti mladih z digitalnimi napravami (pametni telefoni, družbena omrežja, igrice, …). S tem namenom Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj z ostalimi organizacijami na gorenjskem pripravlja program ŽIVI ŽIVO, kjer otroke in mlade na praktičen način učimo različnih življenjskih veščin, staršem pa nudimo uporabne informacije, praktične nasvete in podporo. Naše oddaje lahko spremljate na Radio Kranj (97,3) vsako soboto ob 8. uri, ponovitev oddaje pa je vsako nedeljo ob 17. uri. Prisrčno vabljeni!

VABIMO VAS K POSLUŠANJU ODDAJE: PRAVLJICE_RADIO KRANJ

Za pokušino smo vam pripravili PRAVLJICO: LONČEK, KUHAJ!


V neki vasi je živela revna vdova s svojo edino hčerko. Stanovali sta v stari
bajti, pokriti s strgano slamnato streho, in pod streho sta imeli tudi nekaj kokoši.
Pozimi je mati hodila v gozd nabirat suhljad, poleti je nabirala jagode in jeseni
je na njivah pobirala klasje in ga vezala v snopke. Hčerka pa je nosila v mesto
prodajat jajca, kar so jih kokoši znesle.
Nekega poletja je mati zbolela in deklica je morala sam v gozd po jagode. Vzela
je s seboj lonček, kos črnega kruha in je šla.
Ko je nabrala poln lonček jagod, je šla do studenca, usedla se je, vzela iz
predpasnika kos kruha in se spravila k kosilu.
Nenadoma pa- le od kje, le od kod- je stala ob deklici stara ženička in v roki
držala lonček.
»Oh, zlata moja,« je rekla, »kako rada bi tudi jaz kaj pojedla. Že od včeraj
zjutraj nisem pokusila niti koščka kruha. Daj mi no majčkeno od tvojega kosa.«
»Zakaj pa ne,« je rekla deklica. »Kar vzemite ves kruh, jaz grem že proti domu.
Le, če vam ne bo pretrd?«
»Bog ti poplačaj, zlato moja! Toda, ker si tako dobrosrčna, ti moram tudi jaz kaj
dati. Tukaj imaš lonček! Če ga boš doma postavila na mizo in rekla: Lonček,
kuhaj! ti bo skuhal sladke mlečne kaše, kolikor je boš hotela. Če pa boš menila,
da imaš kaše dovolj, reci: Lonček, stoj! In takoj bo nehal kuhati. Le nikoli ne
pozabi, kako moraš reči: ‘Lonček, kuhaj! in Lonček, stoj!’
Ženica je dala deklici lonček in izginila.
Ko je deklica prišla domov, je povedala materi, kaj se ji je pripetilo v gozdu.
Nato je postavila lonček na mizo in rekla:
»Lonček, kuhaj!«
Kaj pa, če se je gozdna ženička zlagala?
Toda, glej, v lončku je pričela vreti mlečna kaša, vrela je in vrela, in preden si
preštel do deset, je bil lonček do roba poln.
»Lonček, stoj!« je zaklicala deklica in lonček je nehal kuhati. Usedli sta se z
materjo k mizi in jedli. Kakšna sladka kaša!
Ko sta se našli, je deklica dala v košarico sveža jajčka in jih nesla v mesto. A
kupcev ni bilo in dolgo je morala čakati, da je za majhen denar prodala, kar je
prinesla.
Doma pa mati ni mogla pričakati hčerke. Lačna je bila in spet ji je zadišala
mlečna kaša. Vzela je lonček, ga postavila na mizo in ukazala: »Lonček, kuhaj!«
Kaša je pričela vreti in mati se še okoli ni obrnila, že je bil lonček poln.
»Še skodelico in žlico prinesem,« je rekla mati in šla v izbo. Joj, ko se je vrnila,
se je kaša že valila z lončka na mizo, z mize na klop, s klopi na tla. Mati pa je
pozabila, kaj mora reči, da bo lonček nehal kuhati.
Skočila je k mizi in pokrila lonček s skledico, a skledica je padla na tla in se
razbila. Kaša pa je vrela, vrela in že se je valila po tleh kot hudournik. Hiša je
bila že polna kaše in mati je zbežala v vežo, vila je roke in tožila:
»Ta moj nesrečni otrok, le kaj je prinesel. Saj sem si koj mislila, da ne bo iz tega
nič dobrega.«
Zdaj se je kaša že valila čez prag v vežo, zmeraj več je je bilo in mati ni vedela,
kaj naj stori. Pa je zlezla po stopničkah na podstrešje in tožila, kaj je ta nesrečni
otrok privlekel domov.
Medtem pa je bilo sladke mlečne kaše zmeraj več in več. Kmalu se je kot bel
oblak valila skozi vrata in okenca na cesto in še naprej na trg.
Bogve, kaj bi se zgodilo, če ne bi prišla deklica domov in zakričala:
»Lonček, stoj!«
Medtem pa je bilo kaše na cesti že tako visok kup, skoraj že za cel hrib, da so se
morali kmetje, ki so se vračali z njiv in travnikov, pregristi skozi sladko kašo na
drugo stran.


Lonček, kuhaj! V: Lonček kuhaj! : Najlepše slovanske ljudske pripovedi. Ljubljana : MK, 2011.
(Deteljica)

(Visited 11 times, 1 visits today)
Accessibility