V petek, 11. marca na predvečer Gregorjevega smo se zbrali v naši najdaljši vasi Kokra, ki se razpoteza nad Preddvorom. Tam je miren in lep naraven kotiček ob reki Kokri, kjer je nekoč delovala žaga, zdaj pa tam ustvarja Maruša . Pričakala nas je preprosta naravna lepota, veliko ognjišče in topel čaj, ki je bil zelo dobrodošel, saj je ob petih popoldne veter pokazal, da se zima še upira prihodu pomladi. Za topla ognjišča sta poskrbela Maruša, ki nas je gostila v svojem zelenem raju in njen prijatelj Stane, Vlasta je skuhala čaj, Brane pa je pripravil “Pravljični kotiček.

DSCN3432      Maruša v akciji

DSCN3441    Pa še Stane

DSCN3464   Tole pa je Brane, Vlaste pa ni na slikah, saj je fotografirala ostale 🙂

DSCN3501   Z nami je bil tudi Marušin prijatelj kitarist Zvone.

Prijatelji, znanci, sosedje, vaščani, otroci smo se zbrali in ob ognju klepetali, se spominjali kako je bila včasih tu žaga še živa, kako so fantje na travniku na drugem bregu igrali fuzbal, kako je včasih čez reko še stal trden lesen most, katerega sedaj lahko vidimo le še ostanke. Potem pa smo se preselili v “Pravljični kotiček”, kjer nam je Brane povedal pravljico o revščini, ki jo je napisal sam. Najmlajši otroci so malo poslušali, malo pa se zabavali z ognjem in z medsebojno igro, odrasli pa smo kar poslušali kaj se bo še zgodilo.

DSCN3497      DSCN3496  DSCN3506

Med tem se je začelo že temniti in tisti, ki s seboj niso prinesli svojih čolničkov gregorčkov, so še hiteli izdelati svoje naravno plovilo, ki bo prinašalo svetlobo.

DSCN3486 DSCN3485 DSCN3488

DSCN3487 DSCN3483 DSCN3482 DSCN3490DSCN3478 DSCN3449 DSCN3444 DSCN3443 DSCN3442

Potem pa je nekaj zaropotalo iz “improvizirane obrtne delavnice”, kjer so kovači, čevljarji in drugi obrtniški mojstri  ob soju luči opravljali še zadnja opravila, preden se bo znočilo. “Fantje, dovolj je bilo za danes, je bilo slišati enega od njih, “Upihnimo sveče in lanterne in gremo praznovat Grogorjevo”. In res so odložili svoje orodje in svoje delovne predpasnike.   Namazali so kos lesa z gorečim v smolo namočenim oblanjem in ga simbolično spustili v reko, ki je tekla  mimo delavnice. To je bil vsakoletni običaj obrtnikov, ki so tako pozdravili prihod pomladi, luči, daljšega dneva, ko jim ne bo več treba delati ob soju sveč in lateren.

Vlasta in Mladen sta povedala par besed o pomenu Gregorjevega nekoč in o ohranjanju tega običaja danes, nato pa je vsak od nas svoj svetleči čolniček z lepimi željami spustil v reko. Le ta je bila nagajiva,  nekje mirna, drugje bolj deroča, saj je še prejšnji dan padal dež, pa tudi veter je poskušal nagajati. A vztrajno smo prižigali male lučke na čolničkih in jih spuščali po reki. Kakšen se je kmalu prevrnil, kakšno svečko je upihnil veter, nekatere pa se veličastno zaplule in vzele naše svetle misli s seboj, da jih odnesejo v svet.

DSCN3522 DSCN3535DSCN3534

Naše druženje smo nato nadaljevali ob velikem ognjišču, kjer se je govorilo, pelo, zabavalo, dokler nas ni zaspanost povabila v naše domače brloge.

DSCN3457DSCN3455DSCN3533DSCN3510 DSCN3509 DSCN3508DSCN3504 DSCN3503DSCN3494 DSCN3493DSCN3476DSCN3502

Z veseljem se spominjamo lepega druženja in že zdaj vemo, kaj vse bomo drugo leto še lahko počeli skupaj.

Naj tudi vam Gregorjevo prinese polno svetlobe in lepote, ki jo boste nosili v svojih srcih in jo delili med ljudmi.

V.J.

 

 

 

 

 

(Visited 30 times, 1 visits today)
Accessibility